Diagnosticiranje pljučnega raka

V nekaterih primerih je mogoče pljučni rak odkriti s testi za zgodnje odkrivanje. Vendar pa na njegovo prisotnost pogosto posumimo šele ob pojavu nekaterih neprijetnih simptomov in znakov, kot je vztrajen kašelj. Pri diagnosticiranju pljučnega raka se uporabljajo slikovne preiskave, analiza bioloških vzorcev in drugi testi.

Pljučni rak je bolezen, ki se običajno začne neopazno. Pri ljudeh z več dejavniki tveganja (na primer pri kadilcih in nekdanjih kadilcih), ga je včasih mogoče zgodaj odkriti z računalniško tomografijo (CT). Vendar se sum običajno pojavi šele, ko bolezen že povzroča simptome. Simptomi pljučnega raka so precej nespecifični, na primer bolečina v prsih, vztrajna utrujenost, nepojasnjeno hujšanje, vztrajen kašelj, težka sapa ... Zato zdravniki najprej izključijo druge možne bolezni, preden postavijo diagnozo pljučnega raka.

Nekateri začetni testi so:

Za odkrivanje raka se lahko uporabljajo različne slikovne preiskave, kot je na primer uporaba rentgenskih žarkov ali magnetne resonance.

Rentgensko slikanje prsnega koša je pogosto prva preiskava, za katero se odloči zdravnik. Če na posnetkih opazi sumljive, nenormalne zgostitve, lahko naroči dodatne teste. Preiskava je neinvazivna in temelji na uporabi rentgenskih žarkov. 

Tudi CT slikanje uporablja rentgenske žarke, le da z različnih zornih kotov hkrati. Pri tem nastane veliko slik, ki jih računalnik združi in ustvari bolj podrobne slike. Prikaz podrobnosti pomaga zdravnikom, da dobijo več informacij o rakavi tvorbi kot bi to bilo možno z rentgenskim slikanjem. Natančne slike so lahko zdravniku v pomoč tudi pri izvajanju biopsije.

Magnetna resonanca je slikovna diagnostična metoda, pri kateri močni magneti ustvarijo magnetno polje. Preiskava omogoča podroben prikaz mehkih tkiv v telesu in se lahko uporablja tudi za odkrivanje metastaz, na primer v možganih.

Pri preiskavi se bolniku v kri vbrizga radioaktivni označevalec (na primer radioaktivni izotop fluora), vezan na glukozo. Pri tem nastane sledljiva spojina, ki se kopiči v področjih z visoko presnovo glukoze, kar je značilno za rakave celice. S posebno merilno napravo se izmeri sevanje, ki ga oddaja nakopičena snov v tkivu. 

Bolniku se v žilo vbrizga radioaktivna snov, ki se pritrdi na poškodovane dele kosti, kar lahko kaže na prisotnost metastaz v kosteh. Ti slikovni testi zagotavljajo pomembne informacije za diagnozo in opredelitev raka, vendar je potrditev diagnoze mogoča šele po opravljeni biopsiji in laboratorijski analizi.

Pomeni odkrivanje morebitnih rakavih celic v vzorcu sputuma (sluzi, ki se ob kašljanju izloči iz pljuč) pod mikroskopom. Uporabnost te metode je omejena, saj ima večjo občutljivost samo za centralno ležeče maligne pljučne tumorje.

S to metodo se odstranjuje tekočino, ki se je nabrala okoli bolnikovih pljuč. Kopičenje tekočine je lahko posledica širjenja raka v plevralni prostor, območje med pljuči in steno prnega koša. Pri tem testu se območje omrtviči, med rebra pa se vstavi votla igla za odvajanje tekočine, ki se nato analizira v laboratoriju. Ta postopek je mogoče ponavljati, ker olajšala bolnikovo dihanje.

Bolniku se skozi dihalne poti vstavi upogljiva cevka s kamero. Na ta način zdravnik vidi sapnik in bronhije od znotraj, hkrati pa lahko odvzame vzorec tkiva za kasnejšo laboratorijsko analizo. Nedavno je bila razvita tehnika, imenovana "endobronhialni ultrazvočni pregled" (EBUS - angl. EndoBronchial UltraSound), ki združuje bronhoskopijo in uporabo ultrazvoka, kar omogoča vizualizacijo dihalnih struktur v realnem času in odvzem vzorcev v težko dostopnih območjih, kot so bezgavke na sredini prsnega koša.

Uporablja se v primerih, ko bronhoskopija ne omogoča dostopa do sumljivega območja. Predhodno se izvede CT prsnega koša, nato pa se z vbodom s tanko iglo odvzame vzorec pljuč, ki se ga analizira v laboratoriju.

Postopek je podoben bronhoskopiji, le da se v bolnikovem prsnem košu naredi rez, skozi katerega se vstavi cevka s kamero. Zdravnik lahko pregleda notranjost bolnikovega prsnega koša in odvzame vzorec tkiva za poznejšo analizo. Po opravljenem testu mora bolnik včasih ostati v bolnišnici.

Potem ko na oddelku za patologijo analizirajo vzorce, zdravnik prejme tudi informacije o histologiji tumorja in o tem, ali imajo bolnikove tumorske celice genomske spremembe. Genomske spremembe, ki jih je mogoče ugotoviti s testiranjem, so pogostejše pri nedrobnoceličnem pljučnem raku. Primeri genomskih sprememb, za katera obstajajo tarčna zdravila, so spremembe v genu EGFR, ALK, ROS1, RET, BRAF itd. Za ugotavljanje genomskih spememb se uporabljajo metode kot so test FISH (fluorescentna in situ hibridizacija), IHK (imunohistokemija) ali sekvenciranje naslednje generacije (NGS - next-generation sequencing).

Za testiranje se običajno uporabi vzorec tkiva, v nekaterih primerih (npr. kadar tkivo ni dostopno) pa se lahko izvede tudi na vzorcu krvi.